Aloja
Ang: Aloe vera
Lat: Aloe barbadensis

 

Druga imena:

lopatka (slovensko), puščavska lilija, rastlina nesmrtnosti, rastlina zdravja, rastlina opeklin, medicinska rastlina, rešilna rastlina, čudežna rastlina, rastlina življenja,…

Ime Aloe izvira iz arabske besede alloeh, kar pomeni grenko.
Zgodovina:

Zapisi o zdravilnih učinkih aloje segajo daleč v zgodovino. Najdemo jih že na sumerskih tablicah izpred 4000 let. Stari Egipčani so zelo podrobno opisali uporabo aloje v Ebersovem papirusu, ki je nastal okoli leta 1550 p.n.š. v njem so opisani različni pripravki aloje v kombinaciji z drugimi naravnimi surovinami, ki so jih uporabljali tako zunanje kot notranje. Legenda pripoveduje, da je njene blagodejne učinke poznala tudi Kleopatra, ki je z alojino obrazno vodico vzdrževala izredno lepoto. Egipčanski duhovniki so alojo uporabljali tudi kot sestavni del balzamiranja, od tod izvira ime »rastlina nesmrtnosti«.

Pri Rimljanih je bila zelo cenjena mešanica, znana pod imenom »hiera picra«. Pripravek je bil sestavljen iz aloje, mastiks (dišeča smola iz drevesa Pistacia lentiscus var. chia), cimet, žafran, azarum (eterično olje iz nekaterih vrst kopitnika Asarum sp.) in še nekaj drugih dišavnic. K vsemu temu so primešali še med. Tak pripravek naj bi deloval rahlo odvajalno, izboljšala naj bi se prebava ter dobro vplivala na splošno počutje.

Podobne pripravke, kot v rimskem času le z manjšimi spremembami, so uporabljali še cel srednji vek. Znani srednjeveški zdravnik Paracelsus (1493-1541) je hvalil zdravilno moč pripravka z alojo (elixir proprietatus), saj naj bi podaljševal življenje.

Stari Grki, Arabci in Španci so alojine pripravke uporabljali skozi vso svojo zgodovino. Afriški lovci pa si še danes vtirajo alojin gel v kožo, saj naj bi s tem zmanjšali potenje ter hkrati prikrili telesni vonj.
Splošni opis:

Znanih je približno 500 vrst aloje, katere izvirajo predvsem iz Afrike. Manjše, počasi rastoče aloje, se večinoma vzgaja kot lončnice v stanovanjih. Večje, hitro rastoče, najbolje rastejo na prostem. Nekatere večje vrste, predvsem aloje z znanim zdravilnim delovanjem, pa vzgajajo tudi kot lončnice.

Tako imenovani «zdravilni alojin sok» vsebuje veliko alojina, fitoncidov in aloja emodina. Največ le-tega vsebuje Aloe arborescens (visoko rastoča drevesasta aloja), manj Aloe barbadensis (hibridna aloja), najmanj pa Aloe ferox (nizko rastoča trnasta aloja). Hibridna aloja (A. barbadensis) je nastala s križanjem A. arborescens in A. ferox. Danes se največ vzgaja ravno to vrsto (hibrid) za pridobivanje alojine smole in gela. Omenjeno vrsto največkrat imenujejo tudi Aloe vera (prava aloja), ki je v Sredozemlju znana kot Aloe vulgaris, v Indiji pa Aloe indica. Ostale vrste aloje vsebujejo zanemarljivo majhno količino zdravilnih snovi, zato se jih ne vzgaja v ta namen.

Aloja je puščavska rastlina, podobna kaktusu. Ima dolge, trde in debele liste v obliki meča. Iz aloje se pridobiva alojina smola in alojin gel. Alojina smola se pridobiva že več tisoč let. Pod povrhnjico alojinega lista je veliko grenkega rumenega soka iz katerega kasneje pridobijo smolo. V sredini lista je mehko tkivo, katera služi rastlini kot rezerva vode. Iz te mehke sredice pridobivajo alojin gel. Gel pridobivajo iz 3 do 10 let starih rastlin. Čeprav so nasadi aloje zelo veliki, se listov ne da nabirati drugače kot ročno. Pri tem je potrebno biti zelo previden, saj imajo listi po robovih ostre bodice. Liste zvežejo v snope ter odpeljejo v tovarne, kjer jih najprej operejo. Nato iz listov odstranijo zunanje plasti in preostane jim samo notranje mehko tkivo. Pri tem je treba zelo paziti, da se mehko tkivo ne onesnaži z grenkim sokom. Iz mehkega tkiva nato iztisnejo gel. Dokler niso poznali postopka stabilizacije, so lahko uporabljali le sveže izstisnjen gel, saj je na zraku zelo neobstojen in že v nekaj urah izgubi svojo učinkovitost.

Pridobivanje soka poteka na različne načine. Eden izmed načinov je, da zmeljejo cel list skupaj s skorjo ter iz dobljene mezge izstisnejo sok. Ta sok vsebuje aloin (močno odvajalo), ki ga odstranijo s filtriranjem. Pri filtriranju se žal izgubi tudi precej drugih zdravilnih snovi. Na tako pridobljenih izdelkih piše, da je sok pridobljen iz celega lista. Drugi postopek (filetiranje) je bolj zahteven, saj previdno ročno ali s posebnimi stroji najprej odstranijo skorjo, ki vsebuje aloin in izrežejo listno sredico. Tako pridobljeni sok ne vsebuje aloina, vsebuje pa vse ostale snovi, ki so pomembne za zdravje. To je povsem naraven sok aloje. Sok aloje je potrebno še stabilizirati, kajti na zraku je zelo neobstojen. Na voljo je več načinov. Lahko dodajajo umetne konzervanse (kalijev ali natrijev benzoat) ali pa sok pasterizirajo. Obstojnost soka lahko še povečajo, če odstranijo vodo (pridobivanje alojine smole). Ta postopek poteka pri visokih temperaturah, vendar pri tem razpadejo koristne sestavine v soku. Možno je tudi kupiti suhi ekstrakt aloje, ki ga pridobijo z zamrzovanjem. Postopek je sicer dražji, vendar se pri tem ohranijo vse koristne sestavine. Izdelek s suhim ekstraktom je najboljši nadomestek povsem naravnega soka.
Sestavine in učinkovine:

Čeprav je aloja kot zdravilna rastlina znana že tisočletja, so jo šele v zadnjih nekaj desetletjih temeljito raziskali in spoznali njeno kemično sestavo ter zdravilne učinke posameznih sestavin. Aloja Vera predvsem gel aloje vsebuje 99 do 99,5 % vode, preostali odstotek pa predstavlja 75 aktivnih snovi kot npr. vitamini, encimi, sladkorji, minerali, saponini, antrakinoni, steroli, salicilna kislina, rastlinski hormoni ter amino kisline. Koncentracije aktivnih snovi so sicer majhne, vendar jim zaradi harmoničnega ter medsebojnega delovanja pripisujejo izjemne učinke.

Vitamini: gel aloje vsebuje vitamine A (beta karoten), C, E in B (tiamin), B3 (niacin), B2 (riboflavin), holin, folna kislina in sledi vitamina B12. Vitamini delujejo kot antioksidanti (škodljive proste radikale pretvorijo v neškodljive nevtraalne spojine).

Encimi: gel vsebuje veliko različnih biokemijskih katalizatorjev (amilaza in lipaza), ki razgrajujejo sladkorje in maščobe. Vsebuje tudi encim bradikininaza, ki deluje blažilno in protivnetno. Encim tirozinaza preprečuje nastanek rjavih, hiperpigmentiranih pik na koži obraza in rok pri starejših ljudeh.

Sladkorji: se nahajajo v sluzi kot mukopolisaharidi. Najbolj znan med mukopolisaharidi je acemanan, ki krepi imunski sistem tako, da spodbuja nastajanje makrofagov (bele krvne celice, ki uničujejo bakterije in celice raka). Nekateri polisaharidi pa se povežejo z receptorji, ki tvorijo črevesno oblogo ter s tem preprečijo sindrom luknjičastega črevesja.

Minerali: aloja vsebuje mineralne snovi, v katerih je vezan kalcij, kalij in natrij. Poleg tega pa se v aloji nahaja še krom, cink, baker, selen, magnezij in mangan. Vsi ti elementi so pomembni za delovalne metabolnih procesov v telesu.

Saponini: približno 3 % teh spojin tvori alojin gel, ki delujejo razkuževalno (antiseptično).

Antrakinoni: to so fenolne spojine, ki se nahajajo v soku oz. smoli aloje. Sok aloje vsebuje 12 različnih vrst antrakinonov. Najbolj znan med njimi je aloin, ki skupaj z drugimi antrakinoni deluje odvajalno.

Steroli: aloja vsebuje štiri različne steroide, ki so holesterol, kampesterol, sitosterol in lupeol. Skupaj delujejo protivnetno, lupeol pa deluje tudi razkuževalno (antiseptično) in protibolečinsko.

Salicilna kislina: je spojina, ki jo najdemo tudi v aspirinu. Deluje protivnetno, protibakterijsko in keratolitično (mehča povrhnjico kože).

Rastlinski hormoni: aloja vsebuje avksin in giberelin hormone, ki delujejo protivnetno in pomagajo pri zdravljenju ran.

Amino kisline: gel aloje vsebuje kar dvajset od dvaindvajsetih amino kislin, ki jih človeški organizem nujno potrebuje. Vsebuje tudi sedem od osmih esencialnih (snovi, ki jih lahko pridobimo le s hrano in so nujno potrebne za organizem) amino kislin.
Delovanje in uporaba:

Kneippov priročnik navaja, da sok aloje deluje odvajalno, vzpodbuja izločanje žolča, povečuje prekrvavljenost ter zdravi vnetje. Pripravki aloje naredijo kožo gladko in prožno, zdravi ekceme na obrazu in okrog oči, zdravi herpes, zmnanjša pretirano izločanje lojnih žlez ter zdravi glivične okužbe. Pomaga pri celjenju ran, zdravi ugrize žuželk ter pike insektov. Čisti gel aloje se predvsem uporablja kot prva pomoč pri opeklinah, odrgninah, oparinah in sočnih opeklinah. Inhalacija par gela aloje odpira zamašene bronhialne poti ter lajša bronhitis, astmo, kašelj in vnetje grla. Pripravki aloje tudi krepijo imunski sistem, izloča strupe iz telesa, odpravlja gliste (vermicid), blaži bolečine ter alergije. Gel aloje se prav tako priporoča kot dopolnilo terapiji pri cirozi jeter. Aloe Vera v obliki gela za zunanjo uporabo se uporablja pri zdravljenju osteoartritisa in revmatiodnog artritisa, kajti deluje kot steroidna zdravila brez stranskih učinkov (zmanjša vnetje, rdečico, bolečine in otekline sklepov ter mišic). Pomaga tudi pri nevralgiji, ishialgiji in glavobolu. Gel aloje se zunanje uporablja tudi pri atletskem stopalu, pri bradavicahhemeroidih in pri otrdeli koži na stopalih, dlaneh in laktih.

Aloa Vera je edinstveno učinkovito sredstvo za vlaženje kože. Deluje namreč na dva načina in sicer prenaša hranilne snovi in vlago skozi sedem plasti kože ter s pomočjo polisaharidov ustvarja zaščito na koži in tako prepreči izsuševanje kože. Zaradi tega je primerna za ljudi s suho kožo. Ker vsebuje antihistaminike (sredstva proti alergiji) in naravne antibiotike je zelo primerna za ljudi z zelo občutljivo kožo. Aloa Vera ima tudi lastnost pomlajanja, kajti poveča izdelavo fibroblastov pri ljudeh do 8 krat hitreje kot je normalno. Fibroblasti se nahajajo v dermisu kože in pomagajo pri izdelavi kolagen-beljakovine, ki obdrži kožo čvrsto in prožno. Antrakinoni prisotni v gelu aloje pa pripomorejo k zmanjšanju tvorbe starostnih peg, ki se navadno pojavijo kot posledica staranja.

Stabiliziran gel aloje (v obliki kapljic za oči – Aloe Activator) zelo pomaga pri vnetju očesne sluznice, mrene, trahoma, glaukoma (povišan očesni pritisk), keratitisa (vnetje roženice), herpes simplexa, kratkovidnosti ter drugo.

Pripravki aloje vplivajo tudi na izboljšanje psihičnega stanja pri depresiji in psihozah, pomaga pa tudi pri odvajanju od lažjih in težjih drog (kava, alkohol, tobak in mamila).

Krepčilno vino (fermentiran alojin gel z medom in začimbami) je v Indiji znan kot kumarjasava, ki ga uporabljajo kot krepčilo pri slabokrvnosti, slabi prebavi in težavah z jetri.

Dr. Jeffrey Bland (Univerza Kalifornija) je ugotovil da Aloe Vera pomaga na različne načine: pomaga pri prebavi, normalizira pH blata, odpravlja glivice, uravnava gastrointestinalne bakterije. Prav tako pomaga pri motnjah prebave, kolitisu, zvišani želodčni kislini in uravnava delovanje črevesja. Udeleženci testiranja trdijo tudi, da se jim je izboljšalo splošno počutje ter dvignilo energetski nivo. Svoje ugotovitve je tudi objavil v časopisu Prevention.

Prof. Dr. Ivan Danhof je pri preiskovanju soka aloje ugotovil, da kalcijeve izocitratne soli pomagajo ljudem, ki imajo težave s srcem. Rezultate teh preiskav so potrdili tudi drugi, posebej v primeru angine pektoris. Sok aloje zniža raven holesterola v krvi, zniža krvni pritisk in zmanjša pogostost napadov angine pektoris. Prof. Dr. Danhof je prav tako ugotovil, da sestavine aloje blokirajo dotok krvi v rastoči tumor. Na Univerzi na Japonskem pa so ugotovili, da z dnevno dozo soka aloje lahko zmanjšamo možnost obolelosti kadilcev za pljučnim rakom.
Nasveti:

Na trgu je danes možno dobiti sok aloje različnih proizvajalcev. Različni distributerji pripisujejo različne priporočljive dnevne količine soka. Vsi ponudniki soka aloje pravijo, da je njihov izdelek 100 odstoten. Torej, lahko kateregakoli izmed njih lahko zaužijemo enako količino.

Optimalna dnevna količina zaužitega soka:

• Zdrav odrasel človek lahko zaužije 30 mL soka na dan

• Starejši, bolni ali športno aktivni ljudje lahko zaužijejo 60 mL dnevno

• Ljudje z oslabelim imunskim sistemom lahko zaužijejo 100 do 250 mL soka na dan

Sok je priporočljivo zaužiti v dveh delih in sicer zjutraj in zvečer, najbolje pred obrokom.
Zanimivost:

Pri iskanju zdravila proti AIDS-u so preiskušali tudi izvlečke iz sestavin aloje. Ugotovili so, da jemanje pripravka aloje ugodno vpliva na splošno počutje bolnika ter hkrati lajša nekatere vzporedne težave. Vendar aloja ne uničuje virusa HIV, torej ne zdravi AIDS-a.

V 18. in 19. stoletju je bil gel Aloe Vere največkrat predpisano zdravilo in njegova popularnost ter znamenitost se je ohranila do danes.
Opozorila:

Nosečnicam notranjo uporabo pripravkov aloje odsvetujemo, zaradi močnega odvajalnega delovanja. Preveliki odmerki pripravkov aloje lahko povzročijo bruhanje.