IVAN MARŠIČ  – HRANA VIR ZDRAVJA

 

NEKAJ O MENI

 

Kako sem postal zdravilec?

Kaj naj povem o sebi? Pred dvainštiridesetimi leti sem hudo zbolel. Opravljal sem težko in odgovorno službo miličnika na železnici. Moral bi na hudo in tvegano operacijo. Spomnil sem se, da so moji starši, pred vojno smo živeli na Kočevskem, mnogim pomagali pri bolezenskih težavah. Takrat se ni za vsako malenkost šlo k zdravniku. Bilo jih je malo in daleč do njih. Iz hleva bi morala tudi zadnja kravica, da bi plačali zdravljenje. Ni me bilo strah operacije, med vojno sem izgubil očeta in družina je bila v nenehni nevarnosti pred sovražniki. Notranji glas mi je veleval, naj si sam pomagam. Tako se je tudi zgodilo in od takrat nisem bil več pri zdravniku. Bližam Čeprav nosim sedem križev, sem še vedno zdrav ter delam, kakor da bi imel štirideset let.

Prijatelji, znanci in tudi zdravniki niso verjeli, da sem sam ozdravel. Pomagal sem si z obkladki, z zeliščnim mazilom, s kapljicami in čajno mešanico. Vse troje še vedno tudi pripravljam. Spoznal pa sem še nekaj pomembnejšega in to je, da je hrana temelj zdravja. Še posebej to velja za pripravo vsakdanje prehrane. Vsa zdravila, pa naj jih predpisujejo zdravniki ali pripravljajo zeliščarji, so lahko samo v pomoč naravnemu zdravitelju, ki ga v sebi nosi vsako živo bitje.

Od ust do ust se je širila vest o “zdravitelju iz Škofljice” in da bi lahko mnogim ustregel, sem moral pustiti službo.Opravil sem potrebne izpite in odprl zeliščarsko obrt, ki jo imam še vedno, čeprav sem upokojen. Drugačen sem od drugih zeliščarjev, ki skušajo z izdelki iz zelišč nadomestiti farmacevtska zdravila. Moji izdelki so namenjeni krepitvi obrambnih moči, ne pa odpravljanju zunanjih bolezenskih znakov. Lahko pa rečem to: vsem, ki so bili pripravljeni uživati zdravo hrano in (če je bilo potrebno) pomagati si z mojimi izdelki, se je vrnilo zdravje. Če pa so bili že na koncu svoje življenjske poti, so spokojno umrli.

 

Kako sem spoznal, da je hrana najboljše zdravilo? 

Z zeliščarstvom se ukvarjam že več kot 40 let. Nadaljujem to, kar sta delala že moja starša. Pred 42 leti se nisem zavedal, da sem sam svojega zdravja kovač. Nato sem bil sem pred hudo in tvegano operacijo. Takrat sem se odločil, da bom opustil škodljive razvade in si z naravnimi sredstvi pomagal do zdravja. Uspel sem! Od takrat, razen enkrat, ko je šlo za zunanjo poškodbo, nisem več potreboval zdravniške pomoči.

Odločil sem se, da bom delo svojih staršev nadaljeval. Pripravil sem zeliščno mazilo, čajno mešanico in kapljice. Ne pripravljam pa zelišča za vsako bolezen posebej, da bi z njimi nadomeščal umetna zdravila. Spoznal sem, da je osnova za zdravje v hrani, v njeni pripravi in količini, ki jo zaužijemo. Vsi zdravilni pripomočki, pa naj bodo naravni ali umetni, so lahko samo v pomoč zdravi prehrani. Ob tem ne smemo pozabiti, da želi vsako živo bitje biti zdravo. Če in koliko to uspe, je v pretežni meri odvisno, kaj zaužije.

Nisem privrženec makrobiotike, ali samo presne hrane, tudi ne popoln vegetarijanec. Navadil pa sem se poslušati svoje telo, ki me sproti opozarja, kaj moti presnovo in s tem zdravje.

 

Kako vem, kaj je dobro?

Sam se ne učim iz knjig ali od drugih, kaj je dobro za zdravje. Preizkusim in opazujem, kako se mi telo in um odzivata. Tako vem, kaj mi krepi zdravje. Rezultat tega je, da že nekaj desetletij nisem potreboval ne zdravnika in ne zdravila, ki bi ga dobil v lekarni. Verjamem, da bi vsi želeli biti zdravi in hoteli dočakati visoko starost. Do tega lahko pridemo predvsem sami. Pred kratkim smo lahko prebrali, da lahko medicina poskrbi samo za 20% zdravja, vse ostalo pa je v rokah človeka in okolja, v katerem živi.

 

Zdravje mi ni od narave dano! 

Mnogi me sprašujejo, kako živim, kaj jem in pijem, da že nekaj desetletij nisem potreboval zdravnika. Ko jim to povem, mi kdo navrže, češ da imam zdravje zapisano v svojih genih in sem ga podedoval. Kdor pa da tega nima, mu ne ostane drugega, kakor da išče zdravje pri zdravnikih. Medtem, ko dopovedujem, da ima hrana in njena priprava odločilno vlogo pri ohranitvi zdravja, me kdo zavrne z besedami: “Zakaj pa me zdravnik ne vpraša, kaj jem? V ambulanti vprašajo, kje te boli, zdravnik napiše napotnico za laboratorij ali rentgen in na koncu dobim še kup receptov, po zdravila pa brž v lekarno.”

 

 

S HRANO DO ZDRAVJA

 

Zdravniki poskrbijo samo za del zdravja  

Prihaja čas, ko bo moral vsak sam poskrbeti za svoje zdravje. Ni zdravnika in ne zdravilca, ki bi lahko komu podaril zdravje. Ne moremo veliko storiti za boljši zrak, ki ga vdihavamo. Tudi na zdrav način pridelane hrane je še malo. Lahko pa veliko storimo pri izbiri živil in še posebej pri vsakdanji pripravi hrane.

 

Otresimo se zasvojenosti, v katero nas vodijo razvajene okuševalne brbončice, ki jih imamo na jeziku. Te si želijo: sladko, slano in mastno. Če bi tudi želodec znal povedati, kaj mu godi, bi na naših krožnikih bilo to, kar krepi zdravje in pelje v dolgo življenje. Prepričan sem, da je tukaj izvir sodobnih bolezni, nezadovoljstva in sovraštva, ki pelje tudi v pobijanje.

 

Že dolgo se trudim in dopovedujem, da mora tudi vsak sam skrbeti za svoje zdravje. Po hudi bolezni, moral bi na tvegano operacijo, mi je notranji glas dal vedeti, da imam zdravnika v sebi in bom ozdravel, če mu le bom hotel prisluhniti. Ubogal sem in štirideset let bo minilo, ne da bi jemal iz zdravstvene blagajne. Ves čas pa sem, tudi več kakor drugi, dajal v to skrinjo. To omenjam zato, da bi tudi drugi kaj več storili za lastno zdravje in trošili skupen denar šele takrat, ko je to res potrebno. Spoznal sem, da če človek ne preuči samega sebe, dokler je zdrav, bo moral to storiti, ko bo zbolel. Bolezen je sredstvo za zaščito telesa in ne kapitulacija pred smrtjo.

 

Pri samozdravitvi sem uvidel, da se lahko s hrano in preizkušenimi oblikami ljudskega zdravilstva ozdravim in trajno ohranim zdravje. Ne boste verjeli, ko sem to omenil svojim predpostavljenim v policiji, kjer sem bil takrat v službi, se me poslali na opazovanje v umobolnico.

 

Ob nastopu ministra za zdravje dr. Kebra pa sem iz njegovih ust slišal to, kar že ves čas trdim. Povedal je, da medicina lahko poskrbi samo za eno petino našega zdravja, za štiri petine pa moramo poskrbeti sami. Minister je to povedal tudi računsko: za 20% zdravja bodo poskrbeli zdravniki, za 80% pa bi moral vsak sam. Žal pa večina ljudi misli obratno. Zdravje si kvarijo s tobakom, z alkoholom, z nezdravo in s preobilno hrano, kar vse vodi v bolezen, potem pa pričakujejo, da jih bodo zdravniki ali zdravilci čudežno ozdravili. Tudi medicina nosi del krivde za mnenje, češ da lahko zdravstvo poskrbi za narodovo zdravje.

 

Prebivalci Slovenije želimo, da bi se v desetih letih uvrstili med razvite države Evropske unije. Vse lepo in prav! Toda moramo jih dohiteti v razvoju. Dokler smo bili del Jugoslavije, smo bili njen najbolj razviti del, sedaj pa smo na repu evropskih držav. Gospodarsko bomo ta cilj dosegli, če bomo manj zapravljali. Sem štejem tudi zdravstveno službo. Sem za primerne bolnišnice in dobro plačane zdravnike, nisem pa za sedanjo usmerjenost zdravstva. Zdravniki z najmodernejšo in drago tehniko iščejo nove bolezni in zdravila, da bi bolezni zatrli. Kaj pa, če bi se zdravniki vprašali, ali ni morda bolezen samo svarilo telesa in duha, da napačno ravnamo.

 

Nimamo raziskav, ki bi povedale, kolikšna je povezava med boleznijo in nezdravo hrano? Na zdravstvenem predavanju je nekdo postavil to vprašanje in odgovor je bil, da se ljudje zelo različno hranijo in bi bile take raziskave predrage. Preslišano je bilo mnenje drugega poslušalca, da bi bilo za začetek dovolj že, če bi vprašali tiste, ki živijo brez zdravil in zdravniške pomoči, kako jim to uspeva.

 

Hrana je osnova za zdravje!

Že res, da si mnogi po svoje mislijo o tem, kaj naj jedo, da bodo zdravi. Pri tem nekateri pretiravajo in ker še niso bolj zdravi, se vračajo k običajni hrani. Ko starejšim razlagam, da naj opustijo razvade, ki so zdravju škodljive, dobim večkrat odgovor, da raje deset let manj živijo, kakor da bi morali jesti hrano, ki jim ne gre v slast. Ko pa na duri potrka “matilda”, so pripravljeni narediti vse, da bi le še nekaj časa živeli.

 

Tega nikomur ne zamerim. Tudi sam sem bil tak. Ko pa sem uvidel in spoznal, da moram predvsem sam skrbeti za ljubo zdravje, sem se začel miselno in praktično ukvarjati s tem, kaj res potrebuje moje telo, da bo telesno in duševno zdravo. Uspel sem in tudi tisti, ki so se po meni zgledovali. Postal sem zeliščar, ljudski zdravilec, nikoli pa zase nisem delal reklame. Še vedno sem prepričan, da dober glas seže v deveto vas.

 

Priprava hrane je zelo važna. Živilom jemljejo naravno moč, ko se naše gospodinje in kuharji v restavracijah trudijo, da bi jih čim bolj kulinarično obdelali, samo da bi bila hrana lepa za oko in slastna za okuševalne brbončice. Ob tem pa sploh ne razmišljajo, ali jemo za to, da bi živeli, ali živimo za to, da bi jedli. Pripravljalce hrane bolj skrbi, če bodo tisti, ki jim je hrana namenjena, zadovoljni, kakor pa če bodo s hrano dobili tisto, kar je telo porabilo in je treba obnoviti, da bi lahko delovalo kot dobro vzdrževan stroj. Koliko gre v nič nepotrebne energije za pripravo hrane, za čiščenje prismojene posode, da o zakajenem zraku v kuhinjah sploh ne govorim.

 

Ne pričakujem, da bodo vsi obiskovalci mojega Interneta že takoj pripravljali hrano tako, kakor se to počne v moji kuhinji. Omenil bom samo en primer: če si zaželimo ocvrto jajce, ni treba maščobe najprej močno segreti in na to ubiti jajce. Raje v ponvi segrejemo malo vode, dodamo jajce in ko zakrkne, ga damo na ogret krožnik, zabelimo s hladnim oljem in malo osolimo. Kaj smo s tem dosegli? Jajce bo na pogled in za okus enako, kakor če bi ga ocvrli na maščobi. Ne bomo pa zaužili pregrete maščobe, ki je zagotovo škodljiva, in manj bomo zaužili soli. Ko že omenjam jajca, moram povedati, da je Svetovna zdravstvena organizacija priporočila: dve jajci na teden sta že preveč!

 

Obiskovalce moje strani vabim, da mi sporočijo svoje izkušnje pri zdravem načinu hranjenja. Lahko po telefonu na številko 01/366 62 19 ali na moj elektronski naslov ivan@marsic-sp.si. Moji nasveti so brezplačni in ne sprejemam prostovoljnih prispevkov.

 

S hrano do zdravja pri delu  

Obrtniki, podjetniki pa tudi kmetje so dolžni poskrbeti za varno delo in zdravje vseh, ki z nami delajo. Tudi meni niso všeč razna birokratska opravila, bil pa sem zadovoljen, da zakon, kot že v naslovu pove, skrbi za varnost in zdravje pri delu. Do sedaj ni bilo v navadi, da bi bili delodajalci zavezani k skrbi za zdravje delavcev. Še vedno prevladuje mnenje, da naj za zdravje poskrbijo zdravniki.

 

Dosti premalo, posebno od zdravnikov, ki naj bi skrbeli za zdravje zaposlenih, je povedanega, da ima to, kar človek zaužije, odločilni vpliv na varno in zdravo delo. Večina delavcev si ne vzame časa za zajtrk z energetsko polno hrano. Mislijo da je močna hrana za večerjo dovolj do malice naslednjega dne. Zaradi tega slabo spijo, niso spočiti in nervozni začno z delom za stroji. Okrog 10. ure sledi obilna malica s kranjsko klobaso ali ocvrtim mesom in vrčkom piva. Človek je potešil prazen želodec, ki pa se trudi prebaviti vanj nametano hrano, in da bi to zmogel, odvzame precejšen del krvi mišicam in možganom. Delavca se loteva dremavost, ki jo preganja s kavo in cigareti. Od tu do nezgode pri delu ali prometne nesreče je samo še pol koraka.

 

Pogosto prevladuje mnenje, da delavci, ki opravljajo fizično delo, tudi potrebujejo močno hrano, predvsem meso. Povedal bom, kaj je o tem napisal zdravnik dr. Franc Cokan. Študiral je v Ljubljani, že štirideset let pa živi v Ameriki. Njegova posebnost je, da tekmuje v triatlonu. Pravila tega športa so preplavati 3900 metrov, s kolesom prevoziti 180 km in teči 42 km običajnega maratona. Vse to v 17 urah. Dr. Cokan je bil na enem najbolj zahtevnem triatlonu, ki ga organizirajo na Havajih, že osemkrat najhitrejši in s tem tudi svetovni prvak.

 

Marsikdo bo dejal, da je za tak napor potrebna močna in obilna hrana. Pa ni tako! Zapisal je, da ne uživa nobene živalske maščobe, mesa skoraj ne je, poje pa veliko sadja in zelenjave. Potrebno energijo dobiva iz škroba. Največ ga dobi iz koruzne moke. Med tekmovanjem pa dr. Cokan uživa še suho sadje, ki ga ima s seboj. Med tekmovalci trialona, uspešni so celo osemdesetletniki, je poleg drugih znan tudi »Cokanov recept« za pripravo močnika, ki je kratek: zavreti je treba dve in pol skodelici vode, ugasniti ogenj, zamešati eno skodelico koruznega zdroba in počakati nekaj minut. Nič ne omenja soli in zabele. Ugotovil je, da tako ostanejo molekule zdroba, v katerih je škrob, cele, in jih kri zanese v mišice. Tu se škrob počasi spremeni v glukozo in mišice dobivajo potrebno energijo.

 

Že štirideset let dopovedujem, da je hrana, ki jo pripravljamo na vroči maščobi, hudo obremenilna za zdravje, prepričan sem, da je tudi rakotvorna. Vedno več je zdravnikov, ki so po znanstveni poti prišli do teh spoznanj. Ocvrto meso in krompirčki niso samo poguba za tiste, ki to jedo, ampak tudi za kuharje. Treba je samo pokukati v kuhinjo kake restavracije ali večje gostilne in takoj se zazna zrak, ki je močno nasičen s hlapi prežgane maščobe. Tudi v domačih kuhinjah, kjer mislijo, da ni dobrega kosila brez ocvrtega zrezka in pomfrija, ni nič bolje.

 

Glavni razlog, da medicina ne vidi glavnega povzročitelja za večino bolezni v kvarnem okolju in škodljivi hrani, je v napačni opredelitvi, kaj sploh je zdravje. Dokler bo veljalo, da je zdravje odsotnost bolezni, ne pa naravna dobrina in vrednota, se kaj veliko ne bo spremenilo.

 

Beli sladkor nam je v pogubo

Poudariti moram, da je za mnoge sodobne bolezni kriv beli sladkor in to tudi zdravniki počasi spoznavajo, zdravilci pa to trdimo že ves čas. Med ljudmi je vedno več debelih in predebelih, diabetik pa je med starejšimi že vsak drugi. Tudi med mladimi narašča število teh bolnikov. Trebušna slinavka ni danes nič drugačna, kakor je bila pri ljudeh v kameni dobi, ali pa pred sto leti, ko je bil beli sladkor še velika redkost. Še pred drugo svetovno vojno je bila poraba sladkorja zelo majhna. K temu je prispevala tudi takratna država, ki je sladkor bolj obdavčila kakor žgane pijače. Stroški za pridobitev enega kg sladkorja so znašali samo 2 dinarja, maloprodajna cena pa je bila 16 dinarjev, štruca kruha pa je stala tudi samo 2 dinarja. Takratna poraba sladkorja je bila manj kakor 1 kg letno na prebivalca, danes pa je petdesetkrat večja. Sorazmerno z rastjo porabe sladkorja rastejo trebuhi, število sladkornih bolnikov, previsok krvni tlak, preveč holesterola, srčno-žilne bolezni in omagujejo sklepi, ki vedno težje nosijo ta bremena.

 

Nekdaj si sladkorja niso mogli privoščiti, pa so se kljub temu znali posladkati. Skoraj pri vsaki hiši so imeli panj ali dva čebel. Tudi suhega sadja ni manjkalo in ne sladkih sokov. Dovolj je bilo, da so si otroci potešili željo po sladkem. Odrasli pa so potrebno energijo za delo dobili iz žitaric. Trebušna slinavka je bila enakomerno obremenjena z izločanjem insulina, ki je nujno potreben, da nastane krvni sladkor. Danes pa zaužijemo nekajkrat več sladkorja kakor škroba in človekov pankreas je v nenehnem stresu. Prav nič ni čudno, da omaguje že pri mladih.

 

Nekdaj so znale naše babice pripraviti slivovo marmelado brez sladkorja. Ali ne bi tega poskusili tudi danes? Učitelji se pritožujejo, da se veča število nemirnih in pretirano živahnih otrok in od tu do napadalnosti ter nezmožnosti, da se zberejo za učenje, je le še pol koraka. Za malico jim strežejo sladek kakav, jogurt s sladkorjem in posladkano štručko iz bele moke. In tu pridemo do glavne težave! Otroci so že od malega zasvojeni s slaščicami in sladkimi jedmi, marsikje tudi mleko sladkajo. Če jed ni sladka, je ne jedo. Kaj je to drugega kakor zasvojenost s sladkorjem? Narava nam je dala okuševalne brbončice, ki jih imamo na robu jezika, da ne bi zaužili tistega, kar je neužitno ali celo strupeno. Sedanji način prehranjevanja v razvitih delih sveta pa jih je spridil do te mere, da je človek postal odvisen od sladkorja. Menim, da to postaja tako hudo kakor odvisnost od alkohola, nikotina ali droge.

 

Kako se odvaditi od škodljive sladkosnednosti je dober nasvet angleškega strokovnjaka za zdravo prehrano, ki je zapisal: Sestavimo jedilnik za štirinajst dni, ki ne bo vseboval sladkorja. Odpovejmo se tudi čokoladi, sladicam in kokakoli. Ko mineta dva tedna, zaužijmo žličko belega sladkorja in spoznali bomo, da je njegov okus premočan in tako neprijeten, da nas bo odvrnil od hrane, v kateri je sladkor. Naj povem še, da v moji kuhinji že dolgo ni belega sladkorja, čaj pa sladkamo z malo medu.

 

Jesti naj bo pravica

Spoznavamo, da je ogrožen svetovni mir. Tako kot leta 1939 niso ustavili Hitlerja, ko je začel drugo svetovno vojno, tudi danes ameriške bombe ne bodo zadržale teroristov. Svetovni politiki prepogosto vidijo le posledice islamskega fundamentalizma, ki se najbolj vidi v terorju in samožrtvovanju. Podobno je tudi z našim zdravstvom. Zdravniki so prepričani, da je njihova glavna naloga odkrivati bolezni in njihove simptome uničiti z vedno močnejšimi in dražjimi zdravili. Nisem še slišal, da bi se ameriški predsednik (ki ga pogosto videvamo na TV) vprašal, če ni morda vzrok za teror tudi v tem, da je polovica ljudi na tem našem svetu lačnih. V bogatih državah je četrtina ljudi telesno in duševno motenih in bolnih zaradi preobilja, ki pa ga niso pripravljeni deliti z lačnimi.

 

Ni drugega, tudi sami moramo kaj storiti, da bomo uresničevali temeljno človeško načelo, da jemo za to, da bi živeli. Vsi, ki so predebeli, so praviloma bolni ali na poti v kako bolezen, ker mislijo, da živijo za to, da bi jedli. Glavnega krivca vidim v zgrešeni miselnosti, da je jesti dolžnost. V navado je res prišlo, da mnogi jedo ob določenem času. To narekuje tudi biološki ritem. Nikakor pa to ne pomeni, da smo tudi dolžni pojesti vse kar imamo na krožniku in kar nas še čaka, da natlačimo želodce. Nikakršnega opravičila ni, da obremenjujemo svoje telo samo zato, ker je pogled na hrano slasten. Namesto, da bi bil človek v sodobnem času vedno bolj svoboden, z njim manipulira sodobna kulinarika. Okuševalne brbončice na jeziku nam je mati narava dala, da bi nas obvarovale pred zaužitjem tistega, kar bi nam škodilo. Preveč dobrega in nepotrebnega pa jih je razvadilo, da nam narekujejo: jej mastno, sladko, slano in kolikor le lahko stlačiš v sebe. Mnogi to počno že tako, da ko je želodec poln “dobrot” izbruhajo in ga spet hitijo polniti. To je prava zasvojenost, ki ni milejša od uživanja droge.

 

Spominjam se zgodbe o izbirčni Metki. Kaše ni marala za kosilo, zvečer pa jo je s slastjo pojedla. Večina ljudi v razvitem svetu ne ve, kaj pomeni biti lačen. Seveda je treba ločiti fiziološko lakoto, ki nastane, ko so zaloge izčrpane, od psihološke, ki jo prinesejo velike oči in razvajene brbončice. Pomislimo malo na vojno in druge izredne hude čase. V partizanih so jedli samo enkrat na dan. Med drugo vojno smo pri nas dalj časa jedli samo tisto, kar smo našli v naravi. Niso redki, ki se danes odrečejo hrani tudi do 40 dni, da bi se rešili kake usodne bolezni, pa ostanejo živi in so praviloma med postom tudi aktivni.

 

Naj sklenem z mislijo enega največjih genijev, ki jih je človeštvo imelo. Leonardo da Vinci je že pred petsto leti zapisal, da bodo na svetu toliko časa vojne in nasilje med ljudmi, dokler se bo ubijalo živali samo za to, da bi uživali v gurmanskih pojedinah. Na svitku egipčanskega papirusa so našli zapis: “Večina tega, kar jemo, je odveč. Živeli bi lahko s četrtino tega, kar pogoltnemo. Druge tri četrtine so zato, da živijo tisti, ki nas zdravijo.”

 

Močna hrana nam jemlje moč!

Poznam ljudi, ki mi v pogovoru večkrat rečejo: “Tisti, ki delajo v pisarnah, že lahko živijo ob lahki in brezmesni hrani, mi, ki težko delamo ves dan, pa potrebujemo močno, največkrat mesno hrano!” Nekdo drug, ki je bil tudi poleg v tem pogovoru, je dejal, da močna hrana, ki je največkrat tudi preveč mastna, slana in sladka, res ni zdrava, vendar kako narediti, da bi ob zdravi in lahki hrani tudi fizično delali, v poletnih mesecih tudi po 12 ur. Kot v en glas sta oba povedala, da bi bila rada zdrava, srečna in imela dolgo življenje.

 

Moja sogovornika sta že na videz kazala precej več let, kakor sta bila stara. Imela sta po nekaj kroničnih bolezni in od telesnega napora sta si odpočila v dneh bolniške, posebno v zadnjem času, ko podjetja kontrolirajo, kaj počno njihovi delavci, kadar so na bolniški. Predlagal sem jima, da primerjamo njuno “močno hrano” s tisto, ki bi jima jo svetoval jaz.

 

~ Preden gresta na delo, spije prvi šilce žganja, drugi pa skodelo prave kave. Predlagal sem jima, naj na tešče popijeta zeliščni čaj, sladkan z zvrhano žlico medu, če že ne moreta zajtrkovati.

~ Za malico si v bližnji trgovini kupita bel kruh, ceneno salamo ali konzervo in po dve steklenici piva. Moj nasvet pa je bil: za malico bi si že prejšnji dan pripravila različne kosmiče, kuhano pšenico, žgance ali močnik. Čez noč bi lahko bila hrana v hladilniku, pred odhodom na delo dobro ogreta in dana v posodo, ki ohranja toploto. Šele tedaj bi hrano tudi solil, zabelil z oljem ali kislo smetano, po želji tudi posladkal z medom.

~ Namesto “močnega” kosila z velikim kosom ocvrtega ali pečenega mesa in praženega krompirja bi si pripravili okusno zelenjavno juho, košček na kratko kuhanega govejega mesa z raznovrstno prilogo, veliko solate in kozarcem dobrega vina.

~ Tudi večerja naj bi bila lahka in vsaj nekaj ur pred spanjem.

 

Mojima sogovornikoma sem tudi povedal, da se motita, če mislita, da močna hrana daje moč. Bolj je hrana na različne načine kuharsko pripravljena, težje jo telo prebavi. Dobro tretjino energije telo porabi, da hrano predela v preprosto in tako obliko, da jo lahko porabi za energijo in obnovo celic. To je tako, kakor če bi kopali jarek in bi vsakokrat, ko bi vrgli lopato zemlje, precejšen del padlo nazaj. Ne smemo tudi pozabiti, da so ob presnovi take hrane preobremenjeni prebavni organi in najvažnejše žleze z notranjim izločanjem, kot so jetra, trebušna slinavka itd.

 

Šele ko sem svoje pripovedovanje podkrepil s primerjavo, kako je bilo nekoč na kmetih in med zadnjo vojno, sta mi začela prikimavati. Da so lahko na vasi preživeli, so morali vsi od rane mladosti do pozne starosti težko delati ves dan. Malo mesa je bilo na krožnikih samo ob nedeljah in večjih praznikih. Moč za delo so dobili iz žitaric in doma pridelane zelenjave ter sadja.

 

Slišim, da je pri nas veliko revnih, ki so tudi lačni in podhranjeni. Da stane tako imenovana življenjska košarica precej več, kakor je minimalna plača, ki jo dobiva vsak tretji delavec. Če pa bi le malo spremenili navade in jedli hrano, ki jo res potrebujemo, ne bi bilo ne lačnih in ne revnih. Moja največja želja: storimo čim več za zdravje, da bomo srečni, dolgo živeli in na koncu spokojno umrli, se bo tako lahko uresničila!

 

Tudi ob praznikih mislimo na zdravje!

Mimo so časi, ko smo živeli v pomanjkanju in smo si vsaj za osebni ali družinski praznik privoščili raznovrstne dobrote, na primer nekaj mesa in kos orehove potice, kar nam ni škodilo. Danes pa je drugače! Marsikje je meso po večkrat dnevno na krožniku, za malico pa še v sendviču. Sladic ne manjka in gospodinje si belijo glave, s čim naj postrežejo za kako slovesnost, da bi bilo boljše kakor za druge dneve. Veliko jih misli, da mora biti za praznike še več vrst mesa, ki bo kuharsko na vse možne načine obdelano, v potici naj bo še več orehov, sladkorja in masla, samo da bo vabljivo za oči in se od slasti topilo že na jeziku.

 

V želodec zmečemo vse, kar vidimo in praviloma od vsake dobrote vsaj nekaj, čeprav nam želodec že poka od sitosti. Po prazničnem kosilu bi se morali počutiti žareče od zdravja, pa komaj zmoremo pot do kavča. Če bi naš želodec lahko govoril, bi nam tako zabrusil: “Kaj za vraga si me nabasal z vsemi temi različnimi jedmi? Kar meša se mi! Omagujem in namesto, da bi si tudi sam privoščil malo oddiha, moram potegniti večino krvi iz telesa, da bom zmogel opraviti prebavo. Ne čudi se, če boš ostal brez energije in volje, če se ti bo spahovalo, te zvijalo in kot kamen še nekaj dni tiščalo v meni.”

 

Kaj pa ljudje pričakujemo od praznikov? V domačem krogu ali v družbi prijateljev bi se radi sprostili, pozabili na vsakdanje skrbi, se veselili, bili polni smeha in radosti. Da pa bi to lahko bili, se moramo dobro počutiti, biti moramo zdravi.

 

Ne bom podrobno opisoval, kaj vse je slabega v orehovi potici. Orehi so del zdrave hrane. Vedeti pa je treba, da je v njih skoraj polovico rastlinske maščobe. Zmes za potico pa “oplemenitimo” še z belim sladkorjem, jajci, margarino, mlekom in spečemo na visoki vročini s testom iz bele moke. Poleg vsega naštetega, kar ne spada med zdrava živila, so tudi orehi postali nekaj slabega.

 

Vir: Ivan Maršič

46 thoughts on “Ivan Maršič – Hrana vir zdravja (1. del)

  1. Pingback: writeessay
  2. Pingback: Cialis 5mg prix
  3. Pingback: Buy cialis online
  4. Pingback: Cialis kaufen
  5. Pingback: Buy generic viagra
  6. Pingback: Online cialis
  7. Pingback: Cialis 5 mg
  8. Pingback: Cialis 20mg
  9. Pingback: writeessay
  10. Pingback: Buy cialis
  11. Pingback: Cialis prices
  12. Pingback: Cialis online
  13. Pingback: cialisvi.com
  14. Pingback: 561bIM5XZo6
  15. Pingback: hdmobilesex.me
  16. Pingback: cialisonla.com
  17. Pingback: Cialis 20 mg
  18. Pingback: example.org.17
  19. Pingback: canada drugs
  20. Pingback: Viagra generika
  21. Pingback: Viagra prices
  22. Pingback: Viagra tablets
  23. Pingback: Viagra online
  24. Pingback: Cialis 20mg
  25. Pingback: Viagra prices
  26. Pingback: vardenafil price
  27. Pingback: buy leviton
  28. Pingback: levitra 100mg

Comments are closed.